Nekropola

Nekropola je mojstrsko delo (če nam je dovoljeno uporabiti estetske sodbe za pričevanje o absolutnem zlu) tudi zaradi svoje jasne kompozicije, zaradi prepleta časa – glagolskega in življenjskega – v katerem se dogaja pripoved. V knjigi, kjer ni najmanjše zastranitve, naleti bralec na nepozabne strani: filmski prizori skupinske (»večglave«) množice jetnikov pod vodnim curkom tuša, britje sramnih mest, ki dela jetnike podobne psom, klešče, ki vlečejo okostja na kup drugih kosti, podrobni opisi dela, ki so ga opravljali zaporniki – bolničarji, kar je bil tudi avtor; vislice za obešanje, strategije in zvijače, ki so ti rešile življenje tako, da si obesil listek z drugim imenom na mezinec trupla, delirij umirajočih; vedno kričeča usta Nemcev, povzdignjena v antropološko značilnost, šara smrdljivih spodnjic umrlih, neprecenljiva za preživele, tišina dima, ki se dviga iz dimnikov; vztrajna zahteva po redu in urejenosti, ki paradoksalno ostane tudi v nečastnem prisilnem delu, skriti egoizem, prisoten v pomoči obsojenemu, s kratkim olajšanjem, da nisi na njegovem mestu, skromna in dobrodošla zamenjava drobtinic in skorje kruha med zaporniki; podlost zgodovine, ki se je sprevrgla v kozmično bledico, absolutno praznino.